Strukturne bolezni srca so bolezni, ki nastanejo zaradi nenormalnosti v zgradbi srca (osrčnika, srčne mišice, endokarda s pripadajočimi srčnimi zaklopkami in velikimi žilami). Lahko se pojavijo tekom telesnega razvoja ali kasneje v življenju in pripeljejo do slabšega ali nepravilnega delovanja srca. Delimo jih lahko glede na to kdaj nastanejo, kakšen je njihov vzrok nastanka in glede na to kateri del srca je prvotno prizadet.

Najpogostejše med strukturnimi boleznimi srca so bolezni srčnih zaklopk, katerih delovanje si lahko predstavljamo kot delovanje enosmernih ventilov, brez katerih srce ne more normalno delovati. Srce ima štiri srčne zaklopke (aortno, pulmonalno, trikuspidalno in mitralno zaklopko), ki z normalnim delovanjem zagotavljajo, da kri nemoteno potuje iz venskega sistema preko srca in pljučnega krvnega obtoka, kjer se kri obogati s kisikom, v telesni krvni obtok.
V primeru okvare srčnih zaklopk (nepravilnega odpiranja ali puščanja zaklopk) srce ne more več normalno delovati, kar se lahko klinično kaže na različne načine, odvisno od tega, katera izmed zaklopk je okvarjena.

Kadar je zaklopka tako okvarjena, da je oviran pretok krvi skozi zaklopko, govorimo o zožitvi ali stenozi zaklopke. Kadar zaklopka ne tesni in kri namesto da bi tekla naprej, teče nazaj, govorimo o puščanju zaklopke ali regurgitaciji na zaklopki.
Stenoze ali regurgitacije na zaklopkah so lahko blage ali hude. Blage ne vplivajo bistveno na delovanje srca in njegovo prečrpavanje krvi po telesu. Hude, zaradi katerih srce več ne zmore normalnega prečrpavanja krvi po telesu, pa privedejo do bolj ali manj specifičnih simptomov in znakov prizadetosti delovanja srca.

Zdravljenje pomembnih stenoz ali regurgitacij na zaklopkah danes poteka predvsem kirurško, hitro pa se razvijajo tudi načini zdravljenja, s katerimi razrešimo stenozo ali regurgitacijo na določeni zaklopki brez operativnega odpiranja prsnega koša. O načinu zdravljenja se pri vsakem bolniku odločamo individualno, saj le tako lahko zagotovimo najboljši uspeh zdravljena pri posameznemu bolniku.

Na kliničnem oddelku za kardiologijo UKC Ljubljana se s strukturnimi boleznimi srca (prirojenimi srčnimi napakami in pridobljenimi srčnimi napakami pri odraslih) ukvarjajo predvsem stalno zaposleni zdravniki na oddelku B. S prirojenimi srčnimi napakami se pretežno ukvarjata prof. dr. Mirta Koželj, dr.med. (predstojnica KO za kardiologijo) in asist. Dr. Katja Prokšelj, dr.med. S pridobljenimi srčnimi napakami pa prof. Dr. Matjaž Bunc, dr.med. (vodja oddelka B), Jana Ambrožič, dr.med., Janez Toplišek, dr.med. in Simon Terseglav, dr.med.

Perkutano zdravljenje hude aortne stenoze

Življenjska doba se podaljšuje, tako ima vedno več starostnikov številna obolenja. Degenerativna kalcinirajoča aortna stenoza, je obolenje aortne zaklopke, katere pojavnost s starostjo raste. Gre za proces na aortni zaklopki, ki je podoben procesu ateroskleroze in vodi v zožitev ali stenozo aortne zakloke. Ko aortna stenoza postane huda, se ta praviloma kaže s simptomi in znaki, kot so prsna bolečina, omotica ali izguba zavesti ter znaki srčnega popuščanja z otekanjem nog ali težkim dihanjem. Do nedavnega je bila kirurška zamenjava aortne zaklopke edini učinkoviti način zdravljenja aortne stenoze, saj z zdravili lahko le lajšamo simptome aortne stenoze, ne odpravimo pa zožitve na aortni zaklopki in s tem ne vplivamo na izboljšanje preživetja. Preživetje nezdravljenih bolnikov s hudo simptomatsko aortno stenozo je slabo. Nemalokrat se zgodi, da so nekateri starostniki s hudo aortno stenozo zaradi pridruženih obolenj zavrnjeni od operativne zamenjave aortne zaklopke zaradi prevelikega perioperativnega tveganja. Takim bolnikom lahko sedaj ponudimo nove, manj invazivne načine zdravljenja hude aortne stenoze.

Balonska dilatacija aortne zaklopke (BAV)

Balonska dilatacija (širjenje) aortne zaklopke je bil prvi poizkus manj invazivnega posega na aortni zaklopki pri bolnikih s hudo simptomatsko aortno stenozo, ki so bili zavrnjeni od kirurškega zdravljenja. Poseg se opravi s pomočjo posebnih katetrov, ki jih s pristopom preko femoralne arterije v dimljah po velikih žilah pripeljemo do srca. Tak kateter ima na koncu napihljiv balonček (napolni se ga s tekočino) s pomočjo katerega nato razširimo ustje aortne zaklopke. Izkazalo se je, da kmalu po BAV pride do ponovne stenoze na aortni zaklopki, zato se posega poslužujemo le pri bolnikih, katerim drugega zdravljenja ne moremo ponuditi ali pri bolnikih, pri katerih moramo pridobiti čas do končnega zdravljenja aortne stenoze.

Perkutana zamenjava aortne zaklopke (TAVI)

Nadgradnja BAV je perkutana zamenjava aortne zaklopke. Poseg se opravi, tako kot BAV, s pristopom preko femoralne arterije v dimljah ali preko arterije v pazduhi. Tako kot pri BAV, je potrebno najprej pripeljati posebne katetre preko velikih žil do aortne zaklopke, jo z balonom razširiti, nato pa se s pomočjo posebnega aplikatorja na mesto zožene nativne oziroma »stare« aortne zaklopke postavi novo aortno zaklopko (stara zaklopka ostane na svojem mestu, le da so njeni lističi porinjeni ob stene aorte, namesto starih lističev pa v ogrodju nove aortne zaklopke delujejo novi). Rezultati take zamenjave aortne zaklopke so se po novih raziskavah izkazali za primerljive kirurški zamenjavi aortne zaklopke, a le pri skrbno izbranih bolnikih.

Na vrh